Poimenovanja v slikanici KAKO TI JE IME?
V svojih pravljicah se nadvse rada poigravam s poimenovanji nastopajočih živali. To me je tudi nagovorilo, da sem napisala besedilo za slikanico KAKO TI JE IME?, ki pripoveduje o polžu, ki mu živali pomagajo izbrati ime. V dialogih z različnimi živalmi, ki jih polž srečuje na svoji poti, spoznava njihova raznolika imena. Ob tem so izpostavljene začetne črke imen, zato je to tudi abecedna slikanica, o čemer sem pisala v spletnem besedilu Abeceda v slikanici KAKO TI JE IME?.
Ob moji prvi slikanici z naslovom Mavrična maškarada je za večino ostalo skrivnostno dejstvo izvora polževega imena, ki se želvi predstavi takole: »Za nekatere sem Herman, za druge Hermina. Lahko mi rečeš tudi kar Hermi.« Dve imeni in še vzdevek sem za polža kot dvospolnika izbrala na osnovi besede hermafrodit. Ko sem opazila, da nekaterim moja namera ni bila dovolj očitna, sem pomislila, da bi se z izbiro polževega imena lahko še malo poigrala v novi slikanici. In tako je nastala ideja za KAKO TI JE IME?, ki ni le slikanica o imenih, poimenovanju in abecedi, temveč tudi ali predvsem slikanica o spolih.
Čeprav sta si slikanici Mavrična maškarada in KAKO TI JE IME? sorodni že zaradi teme prevpraševanja spolov, pa ju najbolj druži polž, ki nastopa z enakim imenom v obeh besedilih. Razlika je v tem, da polž v drugi slikanici šele prileze iz jajčeca, zato še nima imena. Pri izbiri imena se pojavi težava, ker polž ne ve, katerega spola je. Ime se v naši družbi navadno podeljuje šele na osnovi določenega spola, ki je znotraj prevladujočega binarnega sistema pojmovan le kot ženski ali moški spol. V Mavrični maškaradi pa je polž že odrasel, zato od začetka nastopa s svojim imenom. Tudi spol mu ne predstavlja težave, saj želvi pove, da si svoj spol izbira po razpoloženju.
Slikanica KAKO TI JE IME? v kontekstu linearnega časa sicer res sledi Mavrični maškaradi. Če se nekoliko pošalim, pa bi lahko zapisala, da v smislu cikličnega časa, kjer se vse dogaja hkrati, druga slikanica ni nadaljevanje prve, temveč jo na neki način pravzaprav napoveduje, saj mali polž v KAKO TI JE IME? dobi ime, ki ga ima v Mavrični maškaradi kot odrasel polž.
Ko mravlje polža v KAKO TI JE IME? vprašajo po imenu, jim pove, da ga še nima, ker je pravkar prilezel na svet. Ker jim tudi zaupa, da nima staršev, mu prijazno predlagajo, da mu bodo pomagale pri izbiri imena. V naši družbi imena otrokom ob rojstvu navadno izbirajo starši, ki so njihovi prvi drugi. Po pripovedovanjih pravljice otroke rada vprašam, če vedo, kako so dobili imena in kdo jim jih je izbral. Poleg staršev in starih staršev so to največkrat sestre in bratje. Zgolj v nekaterih tradicijah, npr. pri Indijancih ali Aboridžinih so si otroci imena lahko izbirali sami na prehodu iz otroštva v odraslo dobo. Njihova osebna imena (npr. Pripovedovalka zgodb ali Varuhinja časa) so bila pogosto bolj opisne narave in zato tudi bolj pomenska.
Pri nas si ime uradno lahko spremenijo šele odrasle osebe. V odrasli dobi se preimenujejo mnoge transspolne ali spolno nebinarne osebe, ki se z novim imenom lahko bolj identificirajo v smislu spola. Toda otroci navadno še nimajo izkušnje z izbiro ali s spremembo lastnega imena. Pogosteje lahko sodelujejo pri izbiri imena za mlajšo sestrico, bratca ali domačo žival. Zato tudi polžu v pravljici pri izbiri imena pomagajo pomočnice in pomočniki, ki jih srečuje na svojem popotovanju. V besedilu je proces polževe samoidentifikacije ob izbiri imena usmerjen predvsem v kontekst odkrivanja lastnega spola, ki ga polž preizprašuje na najgloblji ravni. Otroci se namreč lastnega spola zavedajo že zelo zgodaj. Skozi besedilo sem skušala presegati prevladujoče spolne dihotomije. O tem bom več pisala v blogu Preseganje spolnih binarnosti v slikanici KAKO TI JE IME?, kjer bom tudi pokazala, da ima pravljica v smislu spola odprt konec, s čimer vnaša novo svobodo v razumevanje najširših možnosti na področju spola.
V slikanici KAKO TI JE IME? nastopajo živali, ki imajo tudi v realnem svetu dokaj neobičajna imena. Porodničarja, smrdokavro, lešnikarja in velikega spreminjevalčka sem v pravljico vključila zato, ker sem želela izpostaviti izjemno duhovite izbire imen, ki se pojavljajo v biologiji za poimenovanja določenih živalskih vrst.
Rjavi hrošč lešnikar polžu pove, da mu je tako ime, ker se je rodil iz lešnika in stanuje na leski. Hkrati omeni, da ima takšno ime tudi neki metulj, ki mu je tako ime zaradi lešnikove barve kril. Lešnikar tudi razloži, da imajo nekateri imena po barvah ali plodovih, drugi pa po svetnikih, starih mamah ali slavnih umetnicah. S tem sem se dotaknila načina podeljevanja imen, ki je značilno za našo kulturo, ko so se, še posebej v preteklosti, otrokom imena neredko izbirala s pomočjo koledarja po določenih svetnikih. Moška imena so se pogosto podeljevala tudi po slavnih junakih. Po drugi strani sem zato s feministične perspektive želela nakazati tudi na možnost izbire ženskih imen po slavnih umetnicah ali na podlagi nasledstva po genealoški liniji prednic (kobilica Katica je npr. poimenovana po stari mami Katarini).
Pri smrdokavri sem že vnaprej predpostavljala, da bo otrokom lahko zanimivo, ko bodo slišali ali prebrali, da je ptici tako ime, ker je kot majhna smrdela, kadar jo je bilo strah. Pri tem sem se nanašala na dejstvo, da mladiči smrdokavre takrat, ko so v nevarnosti, iz trtične žleze izločajo rjavo tekočino, ki je zelo neprijetnega vonja. Smrdokavra (lat. Upupa epops) ima sicer več imen. Imenujejo jo tudi smrdajerica, smrdela, smrdat, vodeb, vdab in še kako.
V pravljici nastopa tudi žabec porodničar, ki polžu na njegovo pripombo o neobičajnem imenu odgovori, da se tako imenuje, ker sam skrbi za zarod. Mrest nosi na zadnjih krakih, dokler se ne izležejo paglavci, ki jih potem odnese do mlake. Porodničar je namreč eden redkih samcev v živalskem svetu, ki popolnoma sam skrbi za zarod, kar se mi je zdelo zanimivo s feminističnega vidika.
Vsem omenjenim živalim sem za imena izbrala kar znanstvena poimenovanja njihove vrste. Razmišljala sem, če bi tem imenom dodala še poosebljena človeška imena, za kar sem se odločila pri bolj običajnih živalskih vrstah. Smrdokavro sem naknadno nameravala poimenovati smrdokavra Sara, zato da bi imele vse živali imena vrste in personificirana imena. Vendar se mi je potem to zdelo odveč, saj sem želela v besedilu ohraniti poudarek na duhovitosti nenavadnega imena, ki ga ima ta vrsta ptice v biologiji. Osebna človeška imena sem podelila le tistim živalim, katerih imena vrste niso tako nenavadna. Pri teh izbirah me je vodila začetna črka in milozvočna skladnost med imenom vrste in osebnim imenom. Tako v pravljici nastopajo kobilica Katica, želva Žana, mravlje pa so iz dela mravljišča, kjer imajo vse mravlje imena na M: Mara, Mera, Mira, Mora in Mura. Ob imenu Mara sem se poigrala z variacijami samoglasnikov, kar je ustvarilo pet različnih imen.
Pri določenih živalih sem se odločila le za znanstveno ime njihove vrste, nekaterim drugim pa sem dodala še človeško ime, kar se morda nekaterim zdi nedosledno, a sama sem si pri tovrstni izbiri imen želela pustiti vso svobodo in ustvarjalno igrivost. Pretirana doslednost se včasih zdi kot dolgočasna ujetost. Je nesvoboda. V pravljici nisem želela slediti nekakšnemu pravilu, po katerem bi pri vseh živalih uporabila le imena vrste ali pa imena vrste skupaj s poosebljenimi imeni živali. Ponekod sem se odločila za prvo možnost in ponekod za drugo. Kot že rečeno, se mi je zdelo ključno izpostaviti predvsem humorna imena nekaterih živalskih vrst v svetu biologije.
Ob izbiri poimenovanj bi izpostavila še močerada, ki je dobil ime Rihard z dvema R-jema. Močerad Rihard ima tipično težavo majhnega otroka, ki še ne zna izgovoriti črke R, kar je otrokom večinoma zelo domače in zato sproža učinek smešnosti.
Polžu je še posebej všeč ime deževnika Vanje, saj je to ime, ki »ga imaš lahko kot punca ali fant, in tudi če si oboje skupaj«. Otroci se ob poslušanju pravljice pogosto zelo zavzamejo prav za tovrstna imena in iščejo še podobne primere, npr. Saša. V slovenščini so namreč imena, ki ne razkrivajo spola, zelo redka.
Veliki spreminjevalček je metulj, pri katerem je za samčeva krila značilna bleščeča vijolično modra barva, ki se mavrično spreminja. Pri tem mi je še bolj kot sama lepota njegovih kril pomembno, da modro vijolične barve spreminja v mavričnih odtenkih, kar je lahko razumljeno v smislu LGBT-metaforike. Že samo ime spreminjevalček v kontekstu metafore spreminjanja razkriva tudi pomenljivo simboliko za prehajanja med spoli. Hkrati sem ob omenjenem metulju izpostavila tudi spolno razliko med modro vijoličnimi krili samca in rjavimi krili samice. Tako kot polž še ne pozna svojega spola, tako tudi gosenica še ne ve, katerega spola bo po svoji preobrazbi.
Čeprav se zdi nekaterim uporaba besede hermafrodit v slikanici vprašljiva, češ da otroci tega termina še ne morejo razumeti, pa sama najmlajših nočem podcenjevati. Če besede ne poznajo, jim jo lahko razložijo odrasli. Ne zdi se mi nič narobe, če se otroci seznanijo s tem pojmom. Težava se lahko pojavi pri tistih odraslih, ki bi jim tovrstno pojasnjevanje predstavljalo zagato. Ime Hermafrodit polžu predlaga želva, ki velja za modro, saj lista Veliko knjigo o imenih in pravi, da bi ga tako lahko poimenovali, ker je podobno kot deževnik tudi on dvospolnik. Ime Hermafrodit se zdi polžu problematično »ker je preveč zapleteno, predolgo in še dva R-ja ima«, kar ni lahko izgovoriti, kot se je izkazalo že pri močeradu Rihardu. Polž torej že sam pove, da bi imel raje enostavnejše ime. Tudi porodničar se strinja, da je Hermafrodit res pretežko ime. Do tovrstnega poimenovanja so torej kritične že same živali v slikanici. Polž zato ne dobi predlaganega imena, temveč mu živali skupaj izberejo dve imeni, ki sta lahko razumljeni tudi kot izpeljanki iz besede hermafrodit, kar se mi zdi prej hudomušno kot pa neumestno ali zaskrbljujoče. In da polž ne bi ostal le z moškim in ženskim imenom, dobi tudi nevtralen vzdevek. Še bolj kot imena, ki ga je polž sicer zelo vesel, se razveseli dejstva, da se mu ni treba odločiti, katerega spola naj bo. Želela sem si, da bi svoboda v smislu spolne nebinarnosti predstavljala ključno sporočilo slikanice KAKO TI JE IME?.
Alenka Spacal