Preseganje spolnih binarnosti v slikanici KAKO TI JE IME?
KAKO TI JE IME? je avtorska slikanica o malem polžu, ki še nima imena, ker je pravkar prilezel na svet. Svoje ime si izbira med pogovori z živalmi, ki jih srečuje na svoji poti in spoznava skupaj z njihovimi poimenovanji. Toda pri tem nastopi težava že takoj na začetku, saj polž ne ve, katerega spola je. Ne počuti se ne kot polžje dekle in ne kot polžji fant. Malo polžje bitjece tekom pravljice ugotovi, da si želi ime, ki bi ga lahko imelo kot dekliški polž ali kot fantovska polževka ali pa kot polž in polževka hkrati.
Čeprav se sprva morda zdi, da sta v slikanici KAKO TI JE IME? v prvi vrsti izpostavljeni temi poimenovanja in abecede, je enako, če ne še bolj, pomembna tema spola. (O temah abecede in poimenovanja sem pisala že v predhodnih blogih Abeceda v slikanici KAKO TI JE IME? in Poimenovanja v slikanici KAKO TI JE IME?.) Pravzaprav se temi poimenovanja in spola med seboj prepletata. Podeljevanje imena je pri novorojenih otrocih tesno povezano z določitvijo njihovega spola. Ob rojstvu otroka se najprej pojavi vprašanje, ali je deklica ali deček. To sta žal še vedno edini dve možnosti. Spol se v naši družbi otrokom določa takoj ob rojstvu na osnovi genitalij, kar lahko predstavlja težavo. Kajti znotraj binarnega sistema, ki predstavlja normo, sta na voljo le dve kategoriji spola, ženski in moški spol. Spolne binarnosti so tako zelo vseprisotne, da so pri večini že kar ponotranjene. Marsikdo se jih niti ne zaveda in ne opazi, da uporaba zgolj dveh kategorij spola, ne ponuja nikakršnih možnosti spolno nebinarnim osebam.
Na kakšen način sem v slikanici KAKO TI JE IME? poskušala presegati prevladujoče spolne dihotomije? Ker so otroci pogosto že od malega ujeti v klišejske vzorce binarnega razumevanja spola in spolnih vlog, sem v besedilu spolne binarnosti najprej vpeljala, zato da sem jih proti sredini besedila lahko razširila na bolj odprte možnosti in jih proti koncu presegla. V začetku pravljice sem na mestih, kjer živali polža sprašujejo po njegovem imenu, uporabila binarna nasprotja, kot so na primer: fant ali dekle, dekliško ali fantovsko ime, polžje dekle ali polžji fant, polž ali polževka.
Tako se v prvem dialogu, ko mravlje polža ob izbiri imena najprej vprašajo, če bi želel DEKLIŠKO ali FANTOVSKO ime, pojavi tudi vprašanje: »Si DEKLICA ali DEČEK?«. Nato sledi binarnost v pogovoru s kobilico Katico, ko polž sam pove, da ne ve, ali je POLŽJE DEKLE ali POLŽJI FANT. Pri pogovoru z lešnikarjem pa se binarnost odraža v razliki med POLŽEM in POLŽEVKO.
Proti sredini pravljice se te dualnosti razširijo tako, da se vedno pojavi še neka dodatna možnost. V dialogu z gosenico polž pove, da ne ve, ali je PUNCA ali FANT ali KAJ DRUGEGA. Močeradu zaupa, da ne ve, ali je PUNČKA ali FANTEK ali KAJ TRETJEGA. Proti koncu pravljice postajajo binarnosti vse bolj presegane, najbolj igrivo v dialogu s smrdokavro, kjer je klasični binarizem, ki otroke deli zgolj na punčke in fantke, spremenjen v igrivi skovanki PUNČEK in/ali FANTIČKA. Deževnik Vanja polžu razodene, da je njegovo ime takšno, da ga imaš lahko kot PUNCA ali FANT, in tudi če si OBOJE SKUPAJ. V pogovoru s porodničarjem si polž zaželi takšno ime, da bi ga lahko imel kot POLŽ in POLŽEVKA HKRATI. Ob kramljanju z želvo pa polž izpostavi, da si želi ime, ki bi ga lahko imel kot DEKLIŠKI POLŽ ali kot FANTOVSKA POLŽEVKA.
Na začetku vzpostavljene binarnosti sproti presega že sam polž, ki v pogovoru z mravljami na vprašanje, ali je deklica ali deček, odgovori, da se v resnici ne počuti ne kot deklič in ne kot fantič. Tudi ob imenih, ki mu jih predlaga smrdokavra, polž razkrije, da se mu vse bolj zdi, da ni ne fant in ne dekle.
Na koncu slikanice polž dobi ime in pravljica se srečno konča. Vprašanje imena je razrešeno, odprto pa ostane vprašanje spola. V kontekstu določljivosti spola ostaja konec namenoma svobodno odprt. Glavnega lika tako ne zamejuje z nujnostjo odločitve med eno ali drugo možnostjo v smislu prevladujočih dveh spolov, temveč kaže na možnost preseganja binarnih spolnih razlikovanj. To svobodo bi morale dobiti vse osebe v naši družbi. Toda žal za nebinarne spolne identitete še vedno ni dovolj posluha. Zato aktivističen boj za pravice transspolnih oseb še traja.
Otroci s temami spola večinoma nimajo težav in so sprejemljivi za raznolike možnosti. Zaznavajo jih povsem spontano. Ob slikanici KAKO TI JE IME?, kjer se vzporedno pojavljata temi poimenovanja in spola, se sicer zdi, da otroci najprej prepoznajo temi poimenovanja in abecede. Vendar to ne pomeni, da se tema spola ne vpiše nekam v njihovo podzavest. Zdi se mi pomembno, da s pomočjo domišljijskega sveta pridejo do najmlajših tudi sporočila o svobodnejšem razumevanju spolov, ki prevprašujejo in presegajo stereotipno zaznamovane vzorce moškosti in ženskosti. S slikanico KAKO TI JE IME? bi želela vzbuditi otrokovo občutljivost za raznolikosti spolov. Zato je tudi dobrodošlo, če se o izpostavljenih vsebinah starši pogovarjajo z otroki ob skupnem branju. Verjamem, da bodo teme spola sčasoma postale nekaj bolj običajnega kot danes, ko so še vedno malce tabuizirane.
Poleg tega bi si želela, da bi slikanica KAKO TI JE IME? prišla tudi do otrok, ki s svojim spolom ne sodijo v prevladujoči binarni spolni sistem. Spolne razlike lahko najbolj bolijo v otroštvu, če za najmlajše, ki odstopajo od večinske norme zgolj dveh spolov, odrasli nimajo dovolj posluha. Zato je tako pomembno, da znajo nebinarne spolne karakteristike pri otrocih prepoznati najprej njihovi starši, poleg njih pa tudi vzgojiteljice in učiteljice ter učitelji. Takšna prepoznavanja se začnejo že zelo zgodaj, zato vprašanja različnih spolov na čimbolj igrive načine izpostavljam tudi v svojih slikanicah.
Alenka Spacal