Prodajalna

Objave v medijih

1. Tele M, Televizija Maribor – 2. maj 2019

   »Prva plakata z naslovnice in začetka slikanice nas pozdravita na Slomškovem trgu. Potem pa … raziskovalci na plan. Kam so se skrile ostale strani slikanice o Fižolčici, ki nikakor ni hotela pristati v fižolovi juhi?«

   Petra Skok, »Fižolčica beži pred fižolovo juho: Literarni pobeg s fižolčico«, Tele M, informativna oddaja Televizija Maribor, Televizija Slovenija, RTV SLO, 26. 10. 2020.

2. Tele M, Televizija Maribor – 1. junij 2019

   »Mini ilustracije so barviti mozaiki. V prvi slikanici so celostranski, kasneje uporabljani v detajlih. Modra, v vseh odtenkih, je avtoričina ljuba barva. … Najnovejša slikanica je Fižolčica beži pred fižolovo juho. Alenka Spacal tovrstno juho obožuje, kot otrok pa je zbirala fižolčke.«

   Petra Skok, »Portret Alenke Spacal: Avtorske slikanice Alenke Spacal«, Tele M, informativna oddaja Televizija Maribor, Televizija Slovenija, RTV SLO, 10. 7. 2020.

3. Bukla – 26. januar 2020

   »Slikanica za velike in male sladokusce bo razveselila vse, ki (še) znajo v kadeči se fižolovi juhi ugledati fižolje duhce, in vse, ki ljubijo dvoumno hudomušne, sladko-grenke konce.«
   

   Maja Črepinšek, »Fižolčica beži pred fižolovo juho«, Bukla 152, januar–februar 2020, str. 60.

4. Katalog razstave v Galeriji Krka Novo mesto – 27. januar 2020

   »Fižolčica beži pred fižolovo juho je četrta avtorska slikanica, ki je pravkar izšla sočasno z angleško različico Little Beanie Belle Runs from the Bean Soup v odličnem prevodu Tadeje Spruk. Dejstvo, da avtorica obožuje fižolovo juho, ni zanemarljivo. Ko je bila majhna, je celo zbirala raznobarvna fižolova zrna, jih sadila in čakala, da so vzklila. Ker jo še vedno navdušujejo čudovite barve in vzorčki fižolov, si je izmislila pravljico o modri Fižolčici, o potovanju majhnega fižolovega zrna. … Kot ilustratorka znova ne more mimo mozaičnih poudarkov, kar pravzaprav že določa njeno vizualno prepoznavnost.«

   Tatjana Pregl Kobe, »Pravljičarka, ki obožuje fižolovo juho«, katalog za razstavo ilustracij Alenke Spacal, Galerija Krka Novo mesto.

5. Vaš kanal – 28. januar 2020

   »V času, ko se tudi ilustratorsko področje vse bolj digitalizira, naša sogovornica še vedno zagovarja ročno slikanje ilustracij.«
   

   Jure Marolt, »Razstava Alenke Spacal«, Vaš kanal, 7, 1. 2020.

6. Ona – 23. maj 2023

   Veronika Sorokin: Vse ilustrirate ročno, ilustracij v procesu oblikovanja računalniško ne popravljate, kar postaja, kot pravite, v sodobnih tehnoloških časih tako redek pristop kot natisnjen časopis. Kako gledate na virtualne aplikacije s področja umetne inteligence, že precej razširjene v svetu ilustracij, stripov, animiranih filmov, kot je npr. midjourney idr.?

   Alenka Spacal: “Moje vztrajanje pri klasičnem ilustriranju se zdi nekaterim morda staromodno. Za slikanico Fižolčica beži pred fižolovo juho sem mesece dolgo realistično slikala strukture starih parketov. Večkrat sem se pošalila, da je to moja »parketna meditacija«. Ko je neki deček videl ilustracije, jih je pohvalil, a dodal, da bi bilo vse to mogoče narediti tudi v photoshopu. Seveda, a sama neizmerno uživam, ko imam v rokah čopič in slikam s pravimi barvami, ki se živo razlivajo po papirju. Tega občutka mi ne more nadomestiti noben zaslon. Ob tem primeru se najbolj kaže prepad med generacijami, ki smo računalnike začele uporabljati šele v odrasli dobi in tistimi, ki so se že rodili v digitalni svet. Tehnologijo razumem kot dobrodošlo orodje, ki nam lahko marsikaj olajša, npr. tudi pripravo slikanice za tisk. Ker imam težave z očmi, uporabljam računalnik le za najnujnejša opravila. Virtualnih aplikacij s področja umetne inteligence zato ne spremljam. A pozdravljam napredke pametne tehnologije tudi na vizualnem področju, saj se zavedam nujnosti sprememb, ki jih prinaša razvoj. Kljub vsemu pa kot klasična ilustratorka otroke raje nagovarjam, da med mojimi ustvarjalnicami slikajo s pravimi barvami ali v rokah gnetejo glino. In nadvse si želim, da bi še dolgo brali natisnjene knjige.”

   Veronika Sorokin, »Intervju: Alenka Spacal, pisateljica, ilustratorka in pravljičarka: ‘Kdor bere, ta leti’«, Ona, Ženski magazin Dela in Slovenskih novic, 18. april 2023, leto 25, št. 16, str. 6–9.

7. VEČER – 23. maj 2023

   Petra Vidali: Ampak to še ni vse, bi rekli. Ne samo, da se pri Plastelinkovih bere časopis, mama Plastelema ima celo najraje stran, na kateri piše KULTURA. (Vaša slikanica je krasen hommage izumirajočim stvarem, ki so za nas življenje.)
   In tako je treba Plastelinčici, ki vpraša, “Ali to pomeni, koliko je ura?” razložiti, kaj je kultura. Meni se zdi to zelo težko razložiti tudi odraslim. Kako je to razlagati otrokom?

   Alenka Spacal: “Hvala lepa. Vse bolj čutim, da sem iz prejšnjega stoletja, zato se še toliko bolj oklepam vsega s pridihom preteklosti. V prejšnji slikanici Fižolčica beži pred fižolovo juho (2019), ki jo imenujem tudi »parketna meditacija«, sem slikala starinsko pohištvo na starih parketih.
   Najnovejšo slikanico pa sem res posvetila časopisni kulturi in kulturi nasploh. Ideja se mi je porodila pred leti ob kulturnem prazniku, ko sem kot pravljičarka ugotovila, da nimamo veliko slikanic na temo kulture. V slikaniških besedilih se rada poigravam z besednimi igrami, kakršna je tudi kultura – ura. Metaforo ure sem tako uporabila za razlago pojma kultura. Otrokom današnje dobe je včasih že težko pojasniti, zakaj bi še kdo uporabljal analogno uro. Nekaterim ni jasno, zakaj bi se morali naučiti prepoznavati čas prek številčnice in kazalcev, če pa jim že na vsaki napravi številke same utripajo digitalno odmerjen čas in tako kažejo, koliko je ura.
   Otrokom lahko nek pojem na enostaven način razložim šele, ko so mi jasne vse njegove razsežnosti v pojmovanju, ki se uporablja za odrasle. A prav okrog pojma kultura je v družboslovju in humanizmu največ nesoglasij, saj je to eden bolj izmuzljivih fenomenov. Beseda kultura v znanosti nima enoznačne opredelitve in ostaja v svoji razvejanosti brez jasne definicije. In prav zato je lahko še toliko bolj zanimiva v metaforičnem smislu na področju umetnosti.
   V slikanici sem se osredotočila le na umetnostne vidike izraza kultura. Bilo bi preobsežno, če bi poskušala kulturo v eni sami slikanici z malo besedila otrokom predstaviti v najširšem možnem smislu, npr. tudi v kontekstu omike ali vzgoje. Tako sem se osredinila le na kulturo, kakor je obravnavana prav v medijih, kjer je pretežno zvedena na umetnost.
   Po izkušnjah v vrtcih lahko rečem, da je besedo kultura, ki je predšolski otroci še ne poznajo, najlažje doumeti prav ob primerih iz umetnosti. Z veseljem opazujem najmlajše, ki se po pripovedovanju naenkrat spomnijo, da vendar poznajo knjižnico in knjigarno, da so že bili v lutkovnem gledališču ali v galeriji. Uživam v trenutkih uvida, ko vrtčevski otroci ozavestijo, da imajo lahko svojo razstavo, ko v vrtcu na stene obesijo risbe, ki so jih sami narisali. Najmlajše tako popeljem do razumevanja kulture skozi primere njihove lastne ustvarjalnosti. Navadno jim tudi povem, da sem samozaposlena v kulturi. Le kaj naj bi to pomenilo? Ko jim pojasnim, da sem pisateljica, ilustratorka in pravljičarka, jim je moj poklic že precej bolj razumljiv.”

   Petra Vidali, »(INTERVJU) Alenka Spacal: Bilo je nekoč, ko se je še bralo časopise na papirju«, Večer, 29. 12. 2022.